Eden od zares silovitih psiholoških pojavov, ki so se pojavili v zgodovini je romantična ljubezen.

Romantična ljubezen je edinstven in najmočnejši energijski sistem v zahodni psihi. V naši kulturi je prevzela mesto religije kot arene, v kateri moški in ženske iščejo smisel, transcedenco, celovitost in ekstazo.

Kot množičen pojav je romantična ljubezen tipična za Zahod. Dejansko smo tako zelo  navajeni živeti s prepričanji in predpostavkami romantične »ljubezni«, na kateri lahko temelji zakon ali ljubezensko razmerje. Prepričani smo, da je to edina »prava ljubezen«. Toda o tem bi se lahko mnogo naučili iz Vzhoda. V vzhodnjaških kulturah, kot sta npr. indijska ali japonska, spoznamo, da se poročeni pari ljubijo z veliko toplino in pogosto s trdnostjo in požrtvovalnostjo, kakršne so sposobni le redki med nami. Toda njihova ljubezen ni »romantična ljubezen«, kot jo poznamo mi. Svojim zvezam ne vsiljujejo takšnih idealov kot mi, pa tudi ne takšnih nemogočih zahtev in pričakovanj.

Romantična ljubezen ni le oblika »ljubezni«, ampak cel psihološki paket – kombinacija prepričanj, idealov, naravnanosti in pričakovanj. Te pogoste protislovne ideje bivajo v naši podzavesti in obvladujejo naše reakcije in vedenje, ne da bi se jih sploh zavedali. Vgrajene imamo avtomatične domneve o tem, kaj je zveza z drugim človekom, kaj bi morali občutiti in kaj bi morali iz tega »izvleči«.

Romantična ljubezen ne pomeni samo, da nekoga ljubimo, ampak da smo »zaljubljeni« in potem smo prepričani, da smo našli končni smisel življenja, ki se nam je razodel v drugem človeškem bitju. Čutimo, da smo končno dopolnjeni in da smo našli manjkajoče dele svojega bitja. Življenje je naenkrat videti popolno – kot da bi imelo nadčloveško intenzivnost, ki nas dviguje visoko nad običajno raven bivanja. To so za nas zanesljivi znaki »prave ljubezni«. Psihološki paket vsebuje tudi nezavedno zahtevo po tem, da nam naš partner vedno vzbuja ta občutek ekstaze in intenzivnosti.

S tipično zahodnjaško samozaverovanostjo predpostavljamo, da je naš pojem »ljubezni« - romantična ljubezen – zagotovo najboljši. Mislimo, da bi bila kakršnakoli druga vrsta ljubezni med partnerjema hladna in ničeva. Toda, če smo pošteni do sebe, moramo priznati, da naše zahodnjaško pojmovanje romantične ljubezni ni ravno najboljše.

Kljub občutku ekstaze, kadar smo »zaljubljeni«, preživimo večino časa v globokem občutku osamljenosti, odtujenosti in frustriranosti zaradi svoje nesposobnosti, da bi ustvarili iskreno ljubeč in zavezujoč odnos. Ponavadi krivimo druge, da so nas izdali, ne pride pa nam na misel, da bi morali sami spremeniti pričakovanja in zahteve, ki jih imamo do naših ljubezenskih zvez in do drugih ljudi.

To je velika rana v zahodnjaški psihi – primarni psihološki problem naše zahodne kulture. Že Carl Jung je dejal, da če v posamezniku ali narodu odkrijemo psihično rano najdem tam tudi njegovo pot do zavesti. Prav pri zdravljenju svojih psihičnih ran namreč spoznamo sami sebe. Tako lahko tudi romantična ljubezen postane pot do zavesti – če se resno lotimo tega, da jo skušamo razumeti.

V zgodovini je romantična ljubezen obstajala že v mnogih kulturah. Najdemo jo v književnosti antične Grčije, Rimskega imperija, starodavne Perzije in fevdalne Japonske. Toda naša sodobna družba je edina v zgodovini, ki doživlja romantično ljubezen kot množični pojav. Smo edina družba, ki je romanco naredila za temelj poroke in ljubezenskih zvez ter kulturnega ideala »prave ljubezni«.

Ideal romantične ljubezni se je pojavil v zahodni družbi v srednjem veku. Najprej se je pojavil v naši književnosti kot mit o Tristanu in Izoldi, potem pa v ljubezenskih pesmih in napevih trubadurjev. Takrat se je to imenovalo »dvorska ljubezen«; njen vzor je bil hrabri vitez, ki je častil lepo damo kot svoj navdih, kot simbol lepote in popolnosti, kot ideal, ki ga je spodbudil, da postane plemenit, duhoven, uglajen in žlahten. V današnjem času smo dvorsko ljubezen vnesli v naše spolne odnose in zakonske zveze in še vedno verjamemo v srednjeveško prepričanje, da mora prava ljubezen biti ekstatično oboževanje moškega oziroma ženske, ki za nas predstavlja ideal popolnosti.

Še enkrat poudarjam, da je romantična ljubezen eden od zares silovitih psiholoških pojavov, ki so se pojavili v zgodovin. Prevzela je našo kolektivno psiho in za vedno spremenila naš pogled na svet. Te silne moči romantične ljubezni se kot družba še nismo naučili obvladovati. Pogosteje kot v trajno človeško zvezo jo spreminjamo v tragedijo in odtujenost. Moški in ženske, ki bodo spregledali dinamiko za romantično ljubeznijo in se jo naučili zavestno obvladovati, bodo našli nove možnosti za bolj zdrave odnose – tako do sebe kot do drugih.