Neke noči sem se zazrla v nebo,
v soju luči opazovala sneg, ki pada na zemljo,
kot da sredi puščave bi stala,
takšna neskončnost me je obdala.
A ni me objela ne varnost ne toplina.
samoto, tišino, hlad sem občutila.
Mraz me je tresel do kosti
me oropal nasmejanih dni
v srcu zaledenel je smeh
jok se zadušil v snežnih je tleh.
S strahom v očeh sem iskala,
rešitev, ki bi me iz samote izkopala.
Ko tako izgubljeno iščeš, neznano kje, neznano kaj,
prosiš za angela, da te usliši in pomaga tja nazaj.
Vesna…ne vem točno kdaj
in ne, ne vem več zakaj,
a vem, da tebe sem iskala,
in si mi pomagala,
pot v nov dan mi pokazala.
V snežni noči zdaj lahko bi sama stala,
ker sem veliko stvari spoznala
in vem, da sem se sama sebe bala.
Zdaj močna sem postala,
za to ti rečem Vesna, hvala,
ves čas si mi ob strani stala.
Zdaj naprej bom znala sama,
a v srček sem svoj te zakopala
in vedno, vedno del mene boš ostala.
Eva