Transseksualci so 'spolna manjšina', o kateri je razviti svet najmanj poučen, saj večina še zmeraj meni, da gre za hud in perverzen odklon od 'normalnega', ne glede na to, kaj naj bi 'normalno' pravzaprav označevalo. Brez dvoma pa je transseksualnost še zmeraj uganka, ki buri duhove tudi med zdravniki. Strokovnjaki (nekateri operacije za spremembo spola podpirajo, drugi jim nasprotujejo) pravijo, da je transseksualnost motnja spolne identitete oziroma neomajna želja človeka, da bi bil nasprotnega spola, zato svoje počutje najpogosteje opisuje kot neprijetno stanje, oziroma občutek, da v moškem telesu biva ženska, in narobe, da v ženskem telesu biva moški.
Čeprav imajo take občutke včasih tudi povsem heteroseksualni, so pri transseksualcih stvari precej bolj zapletene. Do svojih anatomskih značilnosti čutijo odpor, pravzaprav gnus, včasih tudi sovraštvo, zato želijo s kirurškimi posegi in hormonskim zdravljenjem doseči trajno spremembo spola. Marsikje, tudi v Sloveniji, transseksualce pogosto zamenjujejo s transvestiti, čeprav ti svojo spolno drugačnost nakazujejo le z drugačnim, izzivalnim in pretiranim načinom oblačenja in ličenja. Drugače od transvestitov so transseksualci v resnični stiski, saj je njihovo počutje odvisno od psihične prilagoditve napačnemu telesu, to pa je stresno in naporno.
Splošno nezadovoljstvo, ki ga sami enačijo s trpljenjem, jih ponavadi žene v skrajnosti: nekateri se zaprejo v svoj svet, s slepim ali vsiljenim prepričanjem, da je vse tako, kot mora biti, ker je tako pač 'normalno', drugi, ki se morebiti odločijo za operacijsko spremembo spola, uživajo v novem življenju in razkazovanju in tako iščejo potrditev svoje prave identitete, tistih, ki bi se uspešno spravili sami s sabo in normalno zaživeli z ženskim ali moškim spolom, pa je malo. Ker je slovenska družba znana po nestrpnosti do vsega, kar se ni pripravljeno podrediti ustaljenim družbenim okvirom, pa je malo tudi tistih, ki so o svoji 'napaki' pripravljeni odkrito spregovoriti..