Živali seksajo, ljudje seksamo. Vse se vrti okoli tega. Je biološko, je naravni instinkt. Mi smo edini, ki imamo erotično življenje, kar pomeni, da človeška domišljija preobrazi spolnost. Mi smo edini, ki se lahko ljubimo več ur, se imamo božansko, imamo večkratne orgazme, ne da bi se kogarkoli dotaknili, ker si to lahko predstavljamo. Tega nam ni treba niti storiti. Doživimo lahko to močno stvar, ki ji pravimo pričakovanje in ki je sestavni del strasti. Zmožnost predstavljati si, da se dogaja, doživljati, kot da se dogaja, kadar se nič ne dogaja in se obenem vse dogaja.
.
Pri paradoksu med ljubeznijo in poželenjem, nas bega ravno to, da te iste sestavine, ki hranijo ljubezen, (skupnost, vzajemnost, zaščito, skrb, odgovornost za drugega), pa hkrati gasijo poželenje. Le-to spremlja skupina čustev, ki niso vedno zaželena v ljubezni: ljubosumje, posesivnost, agresivnost, moč, dominantnost, porednost, nagajivost. Večino izmed nas bo ponoči vzburilo to, proti čemur bomo protestirali čez dan. Erotičen um ni vedno politično korekten, kajti če bi vsi fantazirali o postelji prekriti z vrtnicami, ne bi imeli vseh teh zanimivih pogovorov. V naših možganih je ogromno reči, za katere včasih ne vemo kako bi jih povedali človeku, ki ga ljubimo, ker nekako verjamemo, da je ljubezen nesebična. Res pa je, da poželenje spremlja določena mera sebičnosti v najboljšem pomenu besede: zmožen ostati povezan sam s sabo v prisotnosti drugega.
To pomeni, da se vsi rodimo s potrebo, da bi uskladili dve skupini paradoksalnih potreb: Npr potrebo po povezanosti, in potrebo po ločenosti, ali pa potrebo po varnosti in po pustolovščini, ali potrebo po skupnosti in po samostojnosti.
Vzemimo primer z otrokom, ki vam sedi v naročju in počuti se zelo varnega. Slej ko prej moramo vsi v svet, da ga raziskujemo. To je pričetek poželenja, potrebe po raziskovanju, radovednosti, odkrivanj. Nekega dne se otrok obrne in vas pogleda in če mu rečete: »Hej mali, svet je krasen, kar daj, zunaj je obilo zabave,« se lahko obrne stran in doživi povezanost in odtujenost hkrati. Lahko odpotuje z domišljijo, s telesom, z igrivostjo in ves čas ve, da ga nekdo čaka, ko se bo vrnil. A če je na tej strani nekdo, ki reče: »Skrbi me, živčen sem, depresiven sem, moj partner že dolgo ni poskrbel zame, kaj je tako dobrega zunaj, ali nimava vsega kar potrebuješ, skupaj, ti in jaz?« Potem se zgodi serija malih odzivov, ki jih lahko prepoznamo skoraj vsi.
Nekateri se bodo vrnili nazaj in otrok, ki pride nazaj, je otrok, ki je zavrgel delček sebe, da ne bi izgubil drugega. Izgubil bo svojo svobodo, da ne bi izgubil povezanosti. Naučil se bo ljubiti na način, ki bo še bolj otežen zaradi dodatnih skrbi in odgovornosti. Ne bo znal zapustiti, da bi se igral in doživel ugodje ter vstopiti vase. V jeziku odraslih to pomeni, da se to doživljanje začne v otroštvu in se nadaljuje v naše spolno življenje vse do konca.
Drugi otrok se vrne, a se kar naprej ozira čez ramo, preverja ali smo tam, ali bo kritiziran ali smo jezni? Morda ga ni več, vendar ni nikoli zares odšel. In to so pogosto ljudje, ki rečejo, da je bilo na začetku veze res vroče. Ker na začetku ta rastoča intimnost še ni bila tako močna, da bi pripeljala do zmanjšanega poželenja. Bolj, ko se je počutil povezanega, bolj se je počutil odgovornega in manj se je upal sprostiti v vaši prisotnosti.
Tretji otrok pa se pravzaprav nikoli ne vrne!
Preberi še;