Ko beseda nanese na spolnost v partnerskem odnosu si ne moremo kaj, da se ne bi vprašali naslednjih vprašanj, ki jih je raziskovala znana seksologinja Esther Perel.
- Zakaj tako dober seks pogosto postane medel tudi za pare, ki se imajo še vedno radi kot prej?
- Zakaj intimnost ne zagotavlja dobrega seksa ?
- Si lahko še želimo tega, kar že imamo?
- Zakaj je tisto kar je prepovedano tako erotično?
- Zakaj prekoračitev meja tako zelo krepi poželenje?
- V čem je skrivnost erotike?
- Zakaj pri seksu nastanejo otroci, ti pa nato pri parih povzročijo erotično katastrofo?
- Kakšen je občutek kadar nekoga ljubimo? In kakšen je občutek, ko si nekoga želimo? Kako je to drugače?
Povsod po svetu kjer najdemo romantiko obstaja tudi nekakšna kriza poželenja. Kriza poželenja pomeni priznati si, da si ga želimo zato, da bi lahko z njim izrazili svojo individualnost, svojo svobodno izbiro in svojo identiteto. Poželenje je postalo osrednja zamisel in del sodobne ljubezni v individualističnih družbah. Prvič v zgodovini človeštva, poskušamo doživljati spolnost na dolgi rok, ne zato ker bi hoteli imeti 10 ali več otrok, ampak si želimo dolgotrajne spolnosti zaradi užitka in povezanosti, ki je zakoreninjena v poželenju.
Kaj ohranja poželenje in zakaj je to tako težko?
V središču ohranjanja poželenja v dolgotrajnem razmerju gre za uskladitev dveh osnovnih človeških potreb. Na eni strani imamo potrebe po varnosti, predvidljivosti, zanesljivosti, trajnosti, ki jim pravimo dom. Na drugi strani pa imamo enako močno potrebo – tako moški kot ženske – po avanturah, po novostih, skrivnosti, tveganju, nevarnosti, neznanem, nepričakovanem, presenečenju….po potovanjih.
Usklajevanje teh dveh potreb v enem razmerju, čemur danes pravimo strasten zakon, je bilo nekoč v protislovju. Zakon je bil ekonomska ustanova, v kateri ste dobili doživljenjsko partnerstvo v smislu otrok, socialnega statusa, nasledstva in družabništva. Danes pa želimo, da nam partner še vedno nudi vse te stvari, poleg tega pa si želimo, da so še naši najboljši prijatelji, zaupniki in še strastni ljubimci za povrh… živimo pa dvakrat dlje.
Od partnerja pričakujemo, da nam da, kar nam je nekoč nudila celotna vas; pripadanje, identiteto, doslednost, a obenem tudi izvrstnost, skrivnost in spoštovanje. Vse to v enem. Poleg tega pa zahtevamo še udobje, ostrino, novost, predvidljivost, presenečenje. Verjamemo, da je vse to samo po sebi umevno.
Kriza poželenja je pogosto kriza domišljije. Če obstaja glagol, ki je povezan z ljubeznijo je to »imeti«. Če obstaja glagol, ki je povezan s poželenjem pa je to »želeti«.
V ljubezni želimo imeti, želimo poznati ljubljenega. Hočemo zmanjšati razdaljo, hočemo premostiti vrzel, hočemo nevtralizirati napetost, hočemo bližino. Pri poželenju pa si po navadi ne želimo iti nazaj na kraje, kjer smo že bili. Ne zanima nas več predvidljivi izid. V poželenju si želimo nekaj drugega, nekoga na drugi strani, ki ga lahko obiščemo in s katerim lahko preživimo nekaj časa. V poželenju si želimo vrzeli, ki jo je treba premostiti, ali pa drugače povedano; ogenj potrebuje zrak.
Poželenje potrebuje prostor. To se sliši tako abstraktno. Vendar na vprašanje kdaj se nam zdi partner najbolj privlačen (ne seksualno), dobimo sledeče tri skupine ne glede na kulturo, vero ali spol:
V prvi skupini so ljudje, ki jih partner najbolj privlači, kadar je odsoten, ko sta narazen in se spet združita. Se pravi, da ko si predstavljajo sebe s partnerjem jim domišljija oživi in najdejo osnovno poželenje v odsotnosti in hrepenenju..
V drugi skupini jih najbolj privlači partner takrat, ko ga vidijo v studiu, na odru ali v svojem elementu, ko počne nekaj glede česar je strasten ali, ko na zabavi privlači druge ljudi. Se pravi, ko ga vidijo žarečega in samozavestnega z distance. To pomeni, da ko vidimo partnerja iz dobre razdalje nam ta oseba, ki nam je tako znana in domača za trenutek zopet postane nekako skrivnostna, izmikajoča In v tem vmesnem prostoru leži erotični elan, ta sila ki nas vleče proti drugemu.
Kot pravi Proust: »Skrivnost ni v potovanju na nove kraje, ampak v gledanju z novimi očmi« Vendar pri poželenju ni nobenega potrebovanja. Nihče ne potrebuje nikogar. V poželenju ni oskrbovanja. Oskrbovanje je močno ljubeče, vendar je to je močan anti-afrodizijak. Še nikogar ni vzburilo dejstvo, da ga nekdo potrebuje. Želeti si nekoga je druga stvar, potrebovati pa je blokada, ker karkoli spominja na starševstvo, po navadi zmanjša erotični naboj.
V tretji skupini so ljudje, ki jih najbolj privlači partner, ko se skupaj smejeta, ko je v novi obleki ali nosi škornje. Pravzaprav gre tukaj za novosti, vendar to niso novi položaji ali repertoar tehnik. Novost je v tem katere dele sebe ste pokazali šele zdaj? Lahko bi rekli, da spolnost ni nekaj kar počnemo ampak je mesto, ki ga obiščemo. Je prostor v katerega vstopimo s sabo in drugim.
Torej kam gremo pri seksu?
S katerimi deli sebe se povežemo? Kaj si želimo izraziti? Gre za premoč ali duševno zvezo? Gre za porednost ali je to kraj kjer je varno biti agresiven? Je to kraj, kjer se lahko predamo in ne prevzemamo odgovornosti za vse? Ali pa je to kraj, kjer lahko izrazimo svoje otročje želje?
Če želimo ohraniti poželenje, smo postavljeni v protislovno situacijo. Po eni strani si želimo varnosti, da bi se lahko sprostili. Po drugi strani pa, če ne moremo oditi, ne moremo izkusiti užitka, ne kulminiramo, ne dosežemo orgazma, ne vzburimo se, ker svoj čas porabimo v glavi in telesu drugega in ne sebe.
Ugotovljeno je bilo da pari, ki imajo zadovoljujoče spolno življenje, počnejo sledeče stvari:
- Imajo veliko seksualne zasebnosti. Razumejo, da obstaja erotičen prostor, ki pripada vsakemu izmed njiju. Razumejo tudi, da predigra ni nekaj, kar počnemo pet minut pred pravo zadevo. Predigra se začne na koncu prejšnjega orgazma!
- Razumejo tudi, da se erotični prostor ne začne z dotikanjem drug drugega. Gre za ustvarjanje prostora, kjer pustijo ob strani službo in ostale obveznosti ter vstopijo v prostor kjer prenehajo biti dobri in odgovorni državljani. Odgovornost in poželenje nista uspešna v medsebojnem sodelovanju.
- Erotični pari tudi razumejo, da strast narašča in pada. Je kot luna, v presledkih obstajajo mrki. A zavedajo se, kako jo obuditi. Vedo kako jo pripeljati nazaj. To vedo zato, ker so razkrili veliki mit o spontanosti, ki govori, da jim bo le-ta to padla iz neba.
Predana spolnost je premišljena spolnost. Je Zavestna! Je Namerna!
Je osredotočenje in prisotnost!!!
Preberi še:
EROTIČNA INTELIGENCA