Nekateri ljudje ne prenesejo veliko vznemirjenja. Nekje na življenjski poti so si vbili v glavo, da je spolno vzburjenje nevarno in bi jim lahko spravilo življenje v nered. Zato posledično doživljajo vse vrste konfliktov, kadar se spolno vznemirijo. Nenehno mrtvijo sami sebe med popkom in koleni, ali pa sploh popolnoma izklopijo poželenje, tako da se spolnega vznemirjenja ne zavedajo več, kot se anoreksično dekle ne zaveda potrebe svojega telesa po hrani.
Na ta način se jim ni treba spoprijeti s pričakovano grozo ali katastrofo, kakršno je v njihovi domišljiji zmožno povzročiti spolno vznemirjenje. Ljudje, ki bi radi premagali težave z vzburjenjem, morajo dopustiti, da se prijetni občutki razvijejo počasi, brez hitenja k ciljem, kot je na primer doživeti orgazem. Pritisk, da bi se morali čutiti seksualne, ubije čar trenutka in jih omrtvi.
Z dovolj časa in truda se bodo navadili tolerirati spolno vznemirjenje tudi tukaj in zdaj, če je to tisto kar si človek želi. Nekateri drugi ljudje imajo težave s spolnim vzburjenjem le, če so sami – sami se ne morejo samozadovoljevati ali se sploh čutiti zelo seksualne, v partnerjevi družbi pa nimajo težav. Morda morajo najprej doživeti partnerjevo vzburjenje, ki ga povzročajo, preden se lahko vzburijo še sami.