Naša družba nudi staršem premalo smernic in vodenja pri spolnih občutjih do lastnih otrok, razen da jih povprek obsoja. Otroci vseh starosti so sposobni v starših vzbuditi seksualna čustva, od dojenja, ki v maminem splovilu povzroči prijetno vznemirjenje, do starejšega najstniškega sina, katerega razvijajoče telo občasno lahko v mami vzbudi kakšno spolno misel – morda jo spomni na to, kako vzburljiv se ji je zdel pogled na fantovega očeta, ko je bil sinovih let. Težava ni v tem, da imate do svojih otrok občasna spolna občutja, to se občasno dogaja mnogim staršem, ampak v tem, kaj s temi občutki počnete.
Vzemimo npr., da se oče igrivo ruva s svojo hčerko, pa ob tem dobi erekcijo. Zdrav oče si bo mislil »Opa!«, rekel pa bo da se ne more več ruvati, in bo predlaga hčerki kaj takega: Zakaj pa ne vzameva loparja in greva trenirat servis?« ali pa: "A si za človek ne jezi se ali pa kakšno drugo igrico?«. Manj zdrav oče se bo k prvotnemu početju vračal znova in znova, ne da bi prilagodil realnost položaja.
Žal so ob odkritjih začetka erekcije nekateri zelo dobri očetje umaknejo in odpovejo vsem telesnim stikom z otrokom, včasih pa tudi čustvenim. V teh primerih očetov neprizanesljivi nadjaz lahko uniči zelo pomemben odnos med staršem in otrokom. To je lahko za oba zelo žalostno. Po drugi strani pa obstajajo očetje, ki bi jim bolj razviti nadjaz prišel nadvse prav – ali pa bi si morali ustvariti vsaj dovolj temeljev za spoznanje, da jim otroci ne morejo biti spolni partnerji.
Podobno velja za občutke matere do sina, denimo, da mu z veseljem masira hrbet, pri tem pa ugotovi, da se sama na to spolno odziva. Mogoče je prišel čas, da sina krepko stisne k sebi in se sprijazni s spoznanjem, da je primernejše, če mu hrbet masirajo dekleta njegove starosti. Mogoče pa je mami všeč videz sinovega najstniškega telesa. S tem ni nič narobe, dokler ne začne zahajati v njegovo sobo vsakič, kadar se sin slači. Posebno težavne so osamljene mame, ki sinove spodbujajo k temu, da spijo pri njih na postelji, razen v primerih, ko to narekuje skrajna revščina. Enako velja za osamljene očete.
Mnogo težav je včasih v družinah, v katerih spolno razmerje staršev ni posebno dobro. Tako se lahko kak otrok odloči, da je njegova/njena naloga postati nadomestni mož/žena. Najbolj neverjetno pri takem vzajemnem zapeljevanju pa je, kako grdo pogledata otrok in starš terapevta, če namigne, da je pri tem kaj narobe: oba se zazreta vanj, kot bi bil največji iztirjenec. Posebno destruktivne so razmere, v katerih vpleteni starš niha med zapeljivostjo in puritanstvom.
Če upoštevamo vse vidike, je nemogoče postaviti določen niz pravil in meril, ki bi bila obče veljavna za vse družine. Tako je, denimo golota v neki družini lahko povsem zdrava, običajna stvar, v drugi družini pa se sprevrže v hudo godljo zapeljevanja. Za nekatere otroke je lahko zelo koristno, da starši postavijo jasne meje izražanja seksualnosti, pri drugih pa bo morda potreben prav nasproten odziv. Najstnik, ki svoje golo telo ekshibicionistično razkazuje, očitno potrebuje zakoličenje nekakšnih mej, zelo inhibiranemu otroku, ki se sramuje lastnega telesa, pa bi koristilo reči, da je prav vredu kdaj biti tudi nag. Spet drug primer je majhen otrok, ki se rad samozadovoljuje pred popoldanskim spanjem ali medtem ko ga mamica ali očka spravljata spat in mu bereta pravljico za lahko noč. To je popolnoma normalno. Kak drug otrok, ki se samozadovoljuje tesnobno, zaskrbljeno ali ves dan, pa verjetno potrebuje čustveno pomoč.
Lepo bi bilo reči, naj prevlada in vas vodi zdrava pamet, vendar se iz izkušenj sodeč, ne zdi, da bi pri spolnem razvoju v družini v naši kulturi imeli posebno veliko kolektivne zdrave pameti.
Preberite še: