Sergeju so po telefonu iz porodnišnice sporočili, da se mu je rodil sin. Povedali so mu tudi, da je otrok zdrav, vendar naj takoj pride, saj je njegova žena Anastazija tako razburjena, da je ne morejo pomiriti. Ko je novopečeni očka vesel prihitel v porodnišnico, je bil kmalu tudi sam pretresen – njegov otrok je bil temnopolt!
Žena je skrajno razburjena možu zagotavljala, da mu ni bila nezvesta, da so v porodnišnici novorojenčka gotovo zamenjali, pa tudi mož je bil prepričan, da bi moral biti prav on oče tega otroka. Zdravniki so domnevali, da je bil morda v ženini ali očetovi družini kateri od prednikov temnopolt, vendar sta oba zakonca takšno možnost zanikala. Eden od zdravnikov je nato vprašal porodnico, ali je kdaj imela spolne odnose s temnopoltim moškim. Pritrdila je, saj je dve leti, preden je spoznala zdajšnjega moža, imela krajšo zvezo s temnopoltim študentom iz Konga. Zdravnik je zakoncema nato dejal, da je otrok verjetno podedoval študentove gene in tudi temno barvo kože.
Sergej takšni zgodbi ni mogel verjeti in je mesec dni po otrokovem rojstvu vložil zahtevo za razvezo zakona, trdno prepričan, da mu je bila žena nezvesta. Šele po nekaj letih pa je ugotovil, da je morda zdravnik vendarle imel prav. Da se nekaj takega lahko zgodi, so znanstveno dokazali že pred dvesto leti, čeprav tedaj le pri živalih. Vendar pa je že v izročilu naših davnih prednikov takšna možnost navedena kot mogoča posledica, če ima ženska več spolnih partnerjev.
Zebrasta kobila
Pred skoraj dvesto leti, leta 1821, je George Douglas, angleški šestnajsti lord Morton, obvestil predsednika Royal Society (Kraljevskega društva), da je križal čistokrvno angleško kobilo in samca zebre. Žal se iz te zveze ni rodil križanec. Razočarani lord Morton (sicer prijatelj Charlesa Darwina) se je po neuspelem poskusu križanja prenehal ukvarjati z znanostjo. Zadeva je utonila v pozabo. Nekaj let pozneje pa je kobila spočela z angleškim žrebcem. Na presenečenje vseh se je rodil žrebiček z nenavadnimi zebrastimi progami po nogah. Kako in zakaj se je zgodilo, da je na dedne lastnosti žrebička, spočetega z angleškem žrebcem, vplival samec zebre, ostaja uganka še danes. Pojav, da potomci podedujejo lastnosti prvega ali prejšnjih spolnih partnerjev, čeprav je potomca v resnici spočel zadnji spolni partner, pa so poimenovali telegonija.
O telegoniji je govoril že Aristotel, omenja pa jo tudi Charles Darwin v svoji knjigi Nastanek vrst z naravnim izborom (1859). Charles Darwin je delal poskuse s svinjami in presenečen ugotovil, da se je učinek telegonije pokazal tudi na njih. Darwinov kolega, francoski biolog in zdravnik Felix A. Le Dantec, je šel še dlje, domneval je, da telegonija velja tudi pri ljudeh. Otrok ženske, ki je imela veliko partnerjev, lahko podeduje tudi genske lastnosti prejšnjih partnerjev! Njegova izjava je pretresla tedanjo javnost. Dvomljivci mu niso verjeli in so zahtevali dokaze, Le Dantec pa tega pojava ni mogel podrobneje utemeljiti. Uradna znanost je njegovo domnevo razglasila za noro in neverjetno in tudi zdaj sodobna genetika zavrača teorijo »prvega samca«.
Toda s tem pojavom so zelo dobro seznanjeni zreditelji golobov in psov, morda tudi drugih živali. Če na primer golobico oplodi golob slabe pasme, je ni mogoče več uporabiti za razmnoževanje, ker bi se slabe lastnosti prvega goloba prenesle na vse nadaljnje potomce. Če se je na primer bela golobica parila s sivim golobom, njeno potomstvo ne more več biti čistokrvno, čeprav bi se naprej parila zgolj z belimi golobi, bi bili vsi golobi belo-sivi. Zato je vprašanje, ali ni tako tudi pri ljudeh. Ali dedne lastnosti prvega ali prejšnjega partnerja res lahko vplivajo na vse nadaljnje potomce?
Po Stalinovem ukazu so v Sovjetski zvezi v tridesetih letih dvajsetega stoletja obstajali inštituti za proučevanje nenavadnih pojavov. Med temi pojavi je raziskovalce zanimala tudi genetika, saj so želeli ustvariti človeka, ki bi se odlikoval po moči in razumu. Ugotovili so, da »učinek prvega spolnega partnerja« velja tudi pri ljudeh, ne podeduje se lahko samo videz prejšnjega partnerja, temveč tudi njegove bolezni in podobno. Leta 1960 je neka sovjetska tovarna za izdelavo izdelkov iz gume izdelovala celo posebne kondome pod oznako kondom številka 2. Na ovojnini je pisalo elektronsko testiran. Elektronsko pa niso preverjali lateksa, iz katerega je bil izdelan kondom, temveč to, ali je bil nanesen ustrezen filter rdeče, rumene in zelene barve, ki je preprečeval, da bi v ženska rodila zašle informacije, ki jih prenašajo moške semenčice naključnih spolnih partnerjev. Toda kmalu se je pokazalo, da celo kondomi ne morejo povsem zavarovati ženske pred vplivi moških semenčic. To so pozneje dokazali tudi s poskusi.
Akademik ruske akademije medicinsko-tehničnih znanosti dr. Peter Garjajev je prepričan, da se pojavi, ki se kažejo v živalskem svetu, lahko pokažejo tudi pri ljudeh. Čeprav se telegonija pri ljudeh ne sklada s tradicionalnimi znanstvenimi okviri, pa dr. Garjajev meni, da prvi oziroma vsak moški spolni partner pusti v ženski nevidno sled. Če potem ženska spočne otroka z novim partnerjem, predvsem v času štiridesetih dni od zadnjega spolnega odnosa s prejšnjim partnerjem, obstaja možnost, da se lahko te sledi obudijo in se na otroka lahko prenesejo genske lastnosti prejšnjega partnerja ali partnerjev.
Dr. Peter Garjajev je ugotovil, da kromosomi moških semenčic oddajajo svetlobo in puščajo za seboj »fantome«, ki ohranijo in prenašajo njihove genske značilnosti. Znanstvenik domneva, da se ti »fantomi« lahko ohranijo zelo dolgo, morda celo vse življenje. Pokazalo se je, da si največ tujih genskih informacij naberejo ženske, ki imajo veliko spolnih partnerjev, na primer prostitutke. Posledica pogostega menjavanja spolnih partnerjev je tudi ta, da so takšne ženske videti starejše kot njihove vrstnice. Ljudje smo energijska bitja in če se spekter energijskega vpliva partnerja ne ujema z ženskim, začne žensko to uničevati od znotraj. Toda naključni spolni partnerji lahko škodujejo ne samo počutju in telesu ženske, temveč tudi njenim potomcem. Po podatkih ruskih raziskav imajo skoraj vsi otroci, ki so jih rodile lahkožive ženske, nekakšno dedno patologijo.
Toda vpliv prvega spolnega partnerja na potomstvo je bil znan našim prednikom že veliko pred razvojnim naukom Charlesa Darwina in genetiko.
Zakoni rita (vesolja) starih Slovanov
»Ne puščajte tujcev k vašim hčeram, ker bo njihov razvrat pokvaril njihove čiste duše in izgubila se bo kri čiste rase, ker prvi moški zapusti v ženski slike duha in krvi.« Knjiga modrosti Peruna
Pri starih Slovanih so bili za dedovanje pristojni zakoni vesolja, tako imenovani zakoni rita − vesolja. Zakoni rita so bili odgovorni za prenos »slik duha in krvi«. »Slike duha in krvi« ustrezajo današnjemu izrazu genska koda. Po zakonih rita je dekle do prvega spolnega odnosa pripadalo rodu svojega očeta. Do zakona je ohranjala nedolžnost, s poroko in spolnim odnosom pa je sprejela genski program svojega moža – njegovo »sliko duha in krvi«. Zato obredi povezovanja neveste in ženina niso naključje. Preden so snubci zasnubili neko dekle, so zmeraj vprašali, ali je čista, skrbelo jih je, ali ni morda v njej tuje »slike duha in krvi«. Med prvo poročno nočjo mož ženi torej ni odvzel le nedolžnosti, temveč je vanjo vnesel tudi svoj »program duha in krvi«. V njen genski spomin je zapisal genske značilnosti svojega rodu in ti zapisi so bili trajni. Energijski »zapis duha in krvi« je pravzaprav opis nekega rodu, energijski spekter, ki se prenaša na genski ravni.
Če so sovražniki napadli stare Slovane in posilili ženske, so nato svečeniki iz posiljenih žensk s posebnimi obredi ognja in vode izganjali sovražne »zapise duha in krvi«, vendar so bili to izredno zahtevni obredi in so jih lahko opravljali le dovolj močni magi. Takšno dekle so pustili pri svečeniku, da jo je »očistil«, saj je včasih potreboval za to tudi tri leta. Potem je svečenik takšno dekle navadno poročil s svojim sinom in nadaljeval svoj rod.
Že stari slovanski predniki so ugotovili, da se otroci staršev, ki so kršili vesoljske zakone, rodijo z zmanjšano obrambno močjo organizma, ker njihov imunski sistem ne deluje povsem prav in slabo varuje organizem pred boleznijo. Tako je postopno kršenje zakona rita lahko pripeljalo do uničenja celega rodu.
DNK pušča nevidne energijske sledi
Za shranjevanje dednih lastnosti je po ugotovitvah sodobne znanosti odgovorna DNK. Njena dvojna vijačnica omogoča shranjevanje, prenos genskega materiala in njegovo uresničitev. Uradni genetiki so zmeraj menili in še zmeraj menijo, da je DNK zgolj materialna struktura. Toda ruski znanstveniki so ugotovili, da DNK ne deluje samo kot materija, temveč tudi kot elektromagnetno in vibracijsko polje, večina informacij DNK pa se skriva v izločkih, ki vsebujejo DNK. Ta polja res niso vidna s prostim očesom, zelo pa vplivajo na vse naokoli.
Že leta 1985 je v moskovskem Inštitutu za fizične in tehnične zadeve Akademije znanosti skupina znanstvenikov pod vodstvom doktorja bioloških znanosti Petra Garjajeva, specialista za genetiko, raziskovala DNK. Znanstveniki so vzorec DNK dali v epruveto, njeno informacijo učvrstili z laserskim žarkom in jo zapisali z oscilografom. Naslednjega dne so znanstveniki poskus ponovili, le da je bila epruveta tokrat prazna, brez DNK. Ko je dr. Garjajev pogledal na oscilograf, je presenečen ugotovil, da je oscilograf kljub prazni epruveti zapisal podoben vzorec kot prejšnji dan, ko je bila v epruveti raztopina z DNK, le signal je bil nekoliko šibkejši, z manjšo amplitudo. Sprva so bili prepričani, da je aparat pokvarjen, potem pa ugotovili, da je oscilograf v resnici zapisal informacijo materialno neobstoječe, fantomske molekule. Garjajev je vodstvo inštituta obvestil o izidih poskusov, vendar so se iz njega norčevali in je bil prisiljen takšne poskuse opustiti, pa še odpustili so ga. Šele šest let pozneje, leta 1991, je dr. Garjajev spet dobil priložnost ponoviti enak poskus. Tokrat je oscilograf zapisoval fantomsko DNK v prazni posodi kar štirideset dni, natančno po štiridesetih dneh pa ne več. Fantom DNK se je razblinil. Zanimivo je, da je v izročilu številnih ljudstev prepričanje, da duša umrlega prav po štiridesetih dneh zapusti ta svet. Morda to verovanje le ni tako neutemeljeno, kot misli večina ljudi sodobne civilizacije.
Dr. Garjajev ne dvomi, da je blizu znanstvenemu odkritju, ki bo ovrglo vse dotedanje predstave v genetiki. Če se bo izkazalo, da DNK ni zgolj materija, temveč tudi elektromagnetno valovanje, ki nosi gensko informacijo, bo lahko človek to lastnost DNK s pridom uporabljal. Lahko bodo obnovili okvarjene ali izrabljene notranje organe in človek bo živel veliko dlje.
Prvi poskusi s prenosom informacije DNK pa so znani že iz petdesetih let prejšnjega stoletja. Kitajski zdravnik Džjan Kan Džin je z lasersko bioinformacijo gosi obseval kokoš. V oddajnik, ki ga je sam sestavil, je dal gosko, v sprejemnik pa kokošja jajca. Iz jajc so se razvili zdravi piščanci, ki so imeli vrat gosi in med prsti plavalno kožico. S svojo tehnologijo je Džjan Kan Džinu uspelo ustvariti tudi križanca med lubenico in kumaro, med pšenico in koruzo in tudi med zajcem in kozo. Dr. Garjajev je Džjan Kan Džina spoznal tudi osebno, vendar je v devetdesetih letih Kitajec izginil iz javnosti. Lahko rečemo, da je bil Džjan Kan Džin začetnik tako imenovane valovne genetike.
Leta 2000 so v Moskvi ruski valovni genetiki pod vodstvom dr. Garjajeva opravili prvi poskus na svetu pri prenosu genske informacije na daljavo. Vzeli so poškodovano DNK rastline iz rodu Arabidopsis thaliana (navadni repnjakovec) in ji z laserskim žarkom po načelih valovne genetike prenesli informacijo zdravih semen enake rastline, ki so bila oddaljena sedem kilometrov. O teh poskusih in svojih teorijah je Garjajev izdal tudi knjigo, v kateri trdi, da so kromosomi DNK v resnici laserji in da DNK deluje kot holografski fotoaparat. Kromosomi skenirajo znotrajcelični prostor, v realnem času zapisujejo vse metabolične procese in jih prenašajo na daljavo. Garjajev dokazuje, da naši kromosomi delujejo kot kvantni bioračunalnik.
Leta 2002 so dr. Garjajeva povabili v Toronto, v Kanado, naj tam nadaljuje svoje poskuse. Skušali so dokazati, da genska informacija lahko obstaja kot elektromagnetno polje in se prenaša na daljavo z enega organizma na drugega. V enem od poskusov so v šestintrideset podgan vbrizgali strup oloksan in ta jim je povsem uničil nadledvično žlezo. Nato so jim z laserjem prenesli informacijo zdrave nadledvične žleze na razdaljo 20 kilometrov. Natančno po desetih dneh so bile vse podgane ozdravljene. Ko je Garjajevu potekel sporazum, se je vrnil v Moskvo. Mesec dni po vrnitvi domov so mu Rusi ponudili, naj dela za vojaško tehnologijo, vendar je ponudbo zavrnil, češ da želi delati samo v dobro ljudi in jim ne želi škodovati.
Poskusi dr. Garjajeva dokazujejo, da lahko DNK, ki se materialno razgradi, še naprej odpošilja valove z informacijo, ki jo nosi, to pa pomeni, da moške semenčice zapustijo v ženskem telesu svojo fantomsko informacijo tudi potem, ko se materialno razgradijo. Dr. Garjajev pravi, da je ženska pravzaprav valovno oplojena, in ta zapis se v njej hrani. Kaj to pomeni? Če je ženska imela stike z več moškimi, hrani v sebi nekaj časa genske programe vseh teh moških. Tako rojeni otrok lahko podeduje celoten spekter pozitivnih in negativnih lastnosti različnih partnerjev, katere lastnosti bo podedoval, pa je odvisno od prevladovanja posameznih genov.
To so vedeli tudi naši davni predniki, zato je bilo v navadi, da je dekle svojo prvo noč preživela s splošno priznanim junakom, da bi tako njen rod dobil čim bolj kakovostno potomstvo. Iz grške mitologije je znan Heraklejev podvig, ko je ta junak po ukazu mikenskega kralja Evristeja v eni noči oplodil 40 devic. Drugi viri tudi trdijo, da je kralj Tespij prosil Herakleja, ki se je odlikoval s čistostjo in bistrostjo uma, naj zagotovi potomstvo njegovim petdesetim hčeram. Heraklej je privolil in po devetih mesecih so te rodile čudovite otroke.
Judovska zbirka zakonov halakha in severna plemena
V judovski zbirki zakonov, tradicije, šeg in navad halakhi je zapisano, da je Jud samo tisti, ki ga rodi Judinja, zato je v judovski skupnosti za nadaljevanje rodu odgovorna ženska. Če je mož Jud, žena pa ni Judinja, velja, da se z njunimi otroki pretrga dotedanji judovski rod. Halakha pravzaprav prepoveduje Judu, da bi se poročil z Nejudinjo, ker otrok, ki ga rodi Nejudinja, nikoli ne more postati Jud. Za judovsko družino je torej velika nesreča, če sin izbere za ženo Nejudinjo, ker se z njunim otrokom pretrga povezava z judovskim ljudstvom. Kadar pa se Judinja poroči z Nejudom, so po zakonu halakha njeni otroci Judje. Čeprav tradicionalni Judje tudi takšne poroke ne odobravajo, saj če se v zakonu med Judinjo in Nejudom rodijo deklice, menijo, da se s tem poškoduje njihova genska koda, in že po treh ali štirih rodovih se otroci takšnih deklet nimajo več za Jude. To pa je velika izguba za judovski narod, kjer šteje vsak član.
Drugače gledajo na to maloštevilna severna ruska plemena. Nanajci in Jakuti so zmeraj nagonsko skušali okrepiti svoje gene z geni drugih narodov. Čistost genskega materiala in čistost krvi ne zagotavljata zmeraj dobrega nadaljnjega razvoja, saj se lahko namesto dobrih lastnosti odbirajo slabe in te začnejo prevladovati. Ko je ob koncu 16. stoletja avtohtono prebivalstvo Sibirije prešlo v sestav ruske države, so se maloštevilna severna ljudstva rešila pred izumiranjem tako, da so se pomešala z Rusi. Če je ruski lovec zašel v naselje Eskimov, so mu priredili kraljevski sprejem in mu predstavili svoje najlepše ženske. Starešina je storil vse, da bi lovec spal z devico. Na račun močnejšega genskega programa Rusov so severna ljudstva odstranjevala svoje slabe genske lastnosti. Lahko pa bi se tudi zgodilo, da bi tujec namesto dobrega genskega programa zapustil slabega, toda upali so v nasprotno. Kadar pa ima neka družina zelo močne in pozitivne gene, jih mešanje s tujcem lahko oslabi. Naši predniki so vse to vedeli, znali so tudi iz ženske izbrisati slabe zapise. Zakon rita pravi: »Samo ljubezen lahko izbriše informacijo o prejšnjih partnerjih. To lahko opravi močna ljubezen ženske do partnerja in njega do nje.« Toda znanstveniki, ki se ukvarjajo s telegenetiko, do zdaj še niso našli potrditve za kaj takega. Morda jo še bodo.
Daja Kiari, zapis po ruskem dokumentarnem filmu Skrivne zgodbe – Moška koda; objavljeno v reviji AURA, januar 2014, št. 293
Več na teh povezavah: