Se spomnite nevarnosti, ko partnerja postaneta najboljša prijatelja in hkrati prenehata biti ljubimca ali imata občutek, da sta kot brat in sestra?

Najprepričljivejša razlaga za moč Cooldgeovega učinka med družbenimi sesalci je, da je potreba samcev po tem, da se parijo z več samicami, način kako se je evolucija izognila incestu. Da bi se izognili genetskemu mrtvilu, ki bi naše prednike že zdavnaj poslalo med izumrle vrste, so moški razvili močno željo po spolnih novostih in enako močan odpor do pretirane »domačnosti«. Ta metoda korenčka in palice  je sicer imenitno obnesla pri zagotavljanju genetske pestrosti v predzgodovinskem okolju, vendar nam zdaj povzroča veliko težav. Ta pradavno proti-incestni mehanizem lahko namreč, potem ko par veliko let preživi skupaj in postane družina, pri moških učinkovito zavre spolno slo in povzroči veliko zmede in ranjenih čustev.

Ker raven testosterona pri moških z leti upada, vendar niso samo leta tisto, kar niža to raven: očitno ima vmes prste tudi monogamija. Poročeni moški dosledno kažejo nižje ravni tega hormona kot samski moški iste starosti: očetje majhnih otrok še nižje. Pri moških, ki so še posebej »občutljivi« za rojstvo otrok, raven testosterona takoj po rojstvu  upade celo za 30% ali več. Poročeni moški, ki imajo ljubezenska razmerja, pa imajo tega hormona več kot tisti, ki jih nimajo. Poleg tega je večina moških, ki so imeli razmerja izven zakona, povedala raziskovalcem, da so pravzaprav čisto zadovoljni v svojem zakonu, medtem, ko je tako čutila samo tretjina žensk, ki so imela zunajzakonska razmerja.

Seveda lahko ugovarjate, češ da te primerjave še ne kažejo nujno na vzročno povezavo: kaj  pa če, če je tako, da moški z višjo ravnijo testosterona pač potrebuje več razmerij? Mogoče res, vendar je upravičeno domnevati, da lahko celo priložnosten stik z novo, privlačno žensko učinkuje kot poživilo na hormonsko zdravje moškega. In res, raziskovalec James Roney in njegovi sodelavci so ugotovili, da celo kratek klepet s privlačno žensko povprečno za 14% dvigne raven testosterona pri moškem. Ko so ti isti moški nekaj minut govorili z drugimi moškimi, se je ta raven spustila za  2%.

V 60 letih prejšnjega stoletja je antropolog  William Davenport nekaj časa živel med skupino melanezijskih otočanov, ki so na spolnost gledali kot na nekaj povsem naravnega in preprostega. Vse ženske so zatrjevale, da zlahka dosegajo orgazem, pri čemer jih je večina na vsak partnerjev vrhunec doživela več svojih. Vseeno pa se jim zdi nekako samoumevno, da zanimanje moža za ženo po nekaj letih začne plahneti. Ti Melanezijci so se, dokler jim nedavno vsiljeni kolonialni zakoni tega niso začeli prepovedovati, izogibali monotoniji tako, da so lahko poročeni moški imeli mlade ljubice. Njihove žene pa niso bile prav nič ljubosumne nanje, temveč so jih imele celo za nekakšen statusni simbol. Tako moški kot ženske imajo  opustitev tega običaja za najslabše kar jim je prinesel stik z evropsko kulturo. Starejši moški danes izjavljajo, da brez mladenk, ki bi jih vzburjale in pestrosti, ki jim jo je nekdaj prinašalo menjanje priležnic, opuščajo svojo spolno slo precej prej, kot bi jim bilo treba.

Če pa pogledamo malo bližje: Wiliam Masters in Virginija Johnson sta ugotavljala, da je monotonija v spolnem razmerju najbrž najpogostejši vzrok za to, da moški z leti izgubi zanimanje za spolno življenje s partnerko. Opažata tudi, da je to izgubljeno zanimanje pogosto mogoče prebuditi, če ima moški mlajšo ljubimko – pa čeprav morda ni tako privlačna ali spretna v postelji kot njegova žena. Kinsey se s tem strinja, ko zapiše, da očitno ni prav nobenega dvoma o tem, da bi bil moški vse svoje življenje promiskuiteten, če ga pri tem ne bi zadrževale družbene omejitve.

Zavedam se, da mnoge ženske ne bodo prav srečne, ko bodo prebirale te vrstice, nekatere bodo nemara celo besne, a dejstvo ostaja, da je monogamija za večino moških neizbežna pot v monotonijo. Pomembno je vedeti, da to dogajanje nima nič opraviti s privlačnostjo njegove dolgoletne življenjske partnerice ali z globino in iskrenostjo njegove ljubezni do nje. Ali kot pravi Symons: »spolna sla, ki jo čuti moški do ženske, s katero ni poročen, je v glavnem posledica prav tega, da ni njegova žena«. Največja privlačnost je novost sama. Čeprav tega ne bodo zlahka priznali, so tudi dolgoletni partnerji najbolj seksi hollywoodskih zvezdnic podvrženi istemu psiho-seksualnemu procesu. Boleče? Krivično? Nezaslišano? Ponižujoče za oba? Ja, ja in še enkrat ja. Ampak je še vedno res!

Kaj torej storiti? Večina današnjih parov ni tako prilagodljivih, da bi dopuščali razmerje z več spolnimi partnerji, tako kot Melanezijci in še mnoge druge družbe.

Po navedbah piscev knjige »Ni mu več do tega« od 15 do 20% parov spi skupaj manj kot 10 krat na leto. Pisca tudi opažata, da je odsotnost spolnega poželenja najpogostejša spolna težava, ki tare partnerske zveze in če povežemo te številke z dejstvom, da se polovica vseh zakonov konča z ločitvijo, nam je lahko jasno, da moderni zakon preživlja nekakšno taljenje sredice. V knjigi »Evolucija človeške spolnost« je Symons opozoril, da so skušale zahodne družbe z vsemi mogočimi zvijačami spremeniti ta vidik moške spolnosti, vendar jim je vsem po vrsti spodletelo: »Moški so očitno ustvarjeni tako, da jih nikakor ni mogoče prepričati, naj si ne želijo raznovrstnosti in to kljub preprekam, kakršne jim postavljata krščanstvo in nauk o grehu; pa judaizem in doktrina menscha; pa znanost in nauki o zatrti homoseksualnosti in psiho-seksualni nezrelosti; pa evolucijske teorije o monogamnem partnerstvu; pa kulturne in pravne tradicije, ki podpirajo in poveličujejo monogamijo«

Če dopolnim še Symsonove misli s seznamom moških (predsednikov, guvernerjev, senatorjev, športnikov, glasbenikov), ki so si zapravili družino in premoženje, vpliv in ugled – vse samo za bežno avanturo z žensko, katere poglavitna privlačnost je bila novost?  In drage ženske ali se spomnite  moških  iz vaše preteklosti, ki so se sprva zdeli tako neznansko zatreskani in so vas iz skrivnostnega razloga  nehali klicati, kakor hitro je zbledel čar novosti?