Standardna razlaga evolucije spolnosti

Tisti, ki spremljajo sodobno literaturo o človekovi spolnosti, vedo kaj je tako imenovana standardna razlaga evolucije človekove spolnosti. Nekako takole gre:

1. Fant spozna dekle;
2. Fant in dekle ocenita drug drugega, in sicer iz vidika svojih različnih reproduktivnih pričakovanj/zmožnosti:

• On išče na njej znamenja mladosti, plodnosti, zdravja, odsotnosti poprejšnjih spolnih izkušenj in verjetnosti, da mu bo v prihodnosti zvesta. Z drugimi besedami, njemu gre za to, da si bo našel rodovitno, zdravo mlado družico, pred katero je še veliko rodnih let in ki še nima otrok, ki bi ga finančno izčrpavali.

• Ona pa na njem išče znamenja bogastva ali vsaj obetov za bogato prihodnost, družbenega položaja, telesnega zdravja in verjetnosti, da bo ves čas ostajal z njo ter jo ščitil in skrbel za njune otroke. Njen tip mora biti voljan in sposoben materialno skrbeti tako zanjo (še zlasti med nosečnostjo in dojenjem) kakor za njune otroke (čemur se reče moški starševski vložek)

3. Fant dobi dekle: ker menita, da ustrezata merilom drug drugega, postaneta par in skleneta  dolgoročno zvezo  – »temeljni pogoj za obstoj človeške vrste«, kot se je izrazil znameniti pisec Desmond Morris. In potem, ko je med njima sklenjena vez::

• Bo ona po eni strani nadvse občutljiva za vsakršna morebitna znamenja, da njen moški razmišlja o tem, da bi jo zapusti (se pravi znamenja, da ji je nezvest in intimen z drugimi ženskami, kar bi ogrozilo njen dostop do njegove materialne in siceršnje zaščite) – po drugi strani pa bo z enim očesom oprezala ( še zlasti v času okrog ovulacije) za hitrim skokom čez plot s kakšnim moškim, ki bi genetsko prekašal njenega moža.

• On pa bo občutljiv za znamenja njene spolne nezvestobe (kar bi omajalo njegovo nadvse pomembno očetovsko gotovost) – obenem pa bo rade volje pograbil vsako priložnost za skok čez plot z drugimi ženskami (saj ima semena na pretek in ga zlahka proizvaja)

Raziskovalci trdijo, da so te osnovne vzorce potrdile raziskave, ki jih že desetletja opravljajo po vsem svetu. Njihovi izsledki potemtakem na videz podpirajo standardno razlago evolucije človekove spolnosti, in vse skupaj se zdi dokaj verjetno.

Toda to ne drži!

Ti vzorci sicer veljajo za mnoge dele sodobnega sveta, vendar jih nimamo za sestavine narave, kakršna se je že v predzgodovini vtisnila v človeka, temveč za prilagoditev sodobnim družbenim razmeram – mnogi od njih pa so se pokazali šele s prihodom poljedelstva, se pravi šele pred 10 tisoč leti. Ti vednjski vzorci in nagnenja potemtakem niso biološko programirane lastnosti naše vrste, temveč zgolj kažejo na prilagodljivost človeških možganov in ustvarjalne zmožnosti skupnosti.

PRIMER: trdimo, da se ženske tako rekoč praviloma bolj ogrevajo za moške, ki imajo dostop do bogastva, ni posledica vrojenega evolucijskega programa, kot nam skuša povedati standardni model, temveč zgolj vedenjska prilagoditev svetu, kjer moški obvladujejo nesorazmerno velik del svetovnega bogastva. Pred prihodom poljedelstva pred stotinami stoletij so ženske imele prav toliko  dostopa do hrane, zaščite in družbene podpore kot moški. Prelomi v človeški družbi, ki so bili posledica prehoda na ustaljeno življenje v poljedelskih skupnostih , korenito vplivali na zmožnost žensk za preživetje. Ženske so se na lepem znašle v svetu, kjer so morale menjati svojo reproduktivno zmožnost za dostop do materialnih virov in zaščite, ki bi omogočala preživetje njim in njihovim otrokom. Vendar se ti pogoji močno razlikujejo od tistih , v katerih se je naša vrsta razvijala pred tem.

Če želimo prodreti do najglobljih korenin človekove spolnosti, moramo pogledati pod prevleko razmeroma nedavne človeške zgodovine. Do vznika poljedelstva so se človeška bitja razvijala v družbah, ki so temeljile na predpostavki, da si je treba deliti čisto vse. Univerzalna, kulturno vsiljena delitev je bila pač najučinkovitejši način, kako je lahko naša družbena vrsta kolikor mogoče zmanjšala tveganje. Delitev z drugimi in skrb zase se sploh ne izključujeta. Nasilni egalitarizem, je bil veliko tisočletij prevladujoč vzorec družbene ureditve po vsem svetu, vse do začetka poljedelstva.

Zato pa so se človeške skupnosti spremenile,  kakor hitro so začele obdelovati polja in rediti udomačene živali. Zanje so bile značilne hierarhične politične strukture, zasebna lastnina, gosto naseljene naselbine, korenita sprememba v položaju žensk in druge nove družbene oblike, kar je vse skupaj pripeljalo človeštvo na rob katastrofe: število prebivalstva je skokovito naraslo, medtem ko je kakovost življenja  strmo upadla. Premik k poljedelstvu, je zapisal Jared Diamond, je »katastrofa, od katere si nikoli več ne bomo opomogli«

Več vrst dokazov kaže na to, da so naši predpoljedelski predniki živeli v skupinah, kjer je imela večina zrelih posameznikov vsak trenutek več spolnih vezi hkrati.  Čeprav so bile pogosto priložnostne, pa te zveze le niso bile poljubne ali nepomembne. Ravno nasprotno: utrjevale so odločilne družbene vezi in tako držale skupnost skupaj.

O tem, da je bila priložnostna prijateljska spolnost v človeški predzgodovini nekaj povsem vsakdanjega, imamo obilo dokazov v tistih še ohranjenih družbah, ki še vedno živijo razmeroma v osami, pa tudi v nekaterih presenetljivih zakotjih sodobne zahodne kulture.