Ko so ljudje začeli obdelovati zemljo, je zasebna lastnina v večini skupnosti hitro nadomestila skupno last in s tem način življenja. Pri nomadskih lovcih – nabiralcih je zasebna lastnina  - vse, kar je treba prenašati s seboj – iz očitnih razlogov kar seda omejena. Ti ljudje se prav malo menijo za to, čigavi so zemlja, ribe v reki ali oblaki na nebu. Moški (velikokrat pa tudi ženske), se skupaj soočajo z nevarnostjo. Ali drugače rečeno, starševski vložek posameznega moškega – kar je bistvena sestavina standardne razlage – se v družbah, v kakršnih smo se razvijali, nagiba k razpršenosti in ni usmerjen na eno samo žensko in njene otroke, kakor vztrajno trdi konvencionalni model.

Toda, ko so ljudje začeli živeti v ustaljenih poljedelskih skupnostih, se je družbena stvarnost naglo in nepreklicno spremenila. Nenadoma je postalo nadvse pomembno, kje se konča tvoje polje in se začne sosedovo. Kar spomnite se desete božje zapovedi: "Ne želi hiše svojega bližnjega! Ne želi žene svojega bližnjega, ne njegovega hlapca in dekle, ne njegovega vola in osla, ne česarkoli, kar pripada tvojemu bližnjemu!" Seveda je v takšni poljedelski revoluciji (poleg sužnjev nemara) največ izgubila ženska, ki je v lovsko-nabiralnih skupnostih zavzemala osrednje in spoštovanja vredno mesto, zdaj pa je postala samo še del posesti, ki si ga je moški moral pridobiti in braniti skupaj s hišo, sužnji in živino.

Začetki poljedelstva so odločilen dogodek v zgodovini človeštva - prelomnica, katere posledica je, da moderni človek živi in dojema svet povsem drugače kot vsa druga bitja in pretekle oblike človeka, trdi arheolog Steven Mithen. Najpomembnejši mejnik v zgodovini naše vrste, premik k poljedelstvu, je človeško življenje spremenil koreniteje kot obvladovanje ognja, magna karta, iznajdba tiska, parni stroj, cepljenje jeder, ali sploh karkoli doslej – in nemara poslej. S prihodom poljedelstva se je spremenilo tako rekoč vse: človekov status in vpliv, njegove družbene in družinske strukture, vzajemno delovanje med njim in naravo, bogovi,ki jih je častil,  verjetnost in oblika vojskovanja med skupnostmi, kakovost življenja, življenjska doba in seveda tudi pravila spolnega življenja. Avtor knjige Predzgodovina spolnosti, arheolog  Timothy Taylor, so zgovorne arheološke najdbe navedle k temu, da je izjavil: Medtem, ko je spolnost lovca-nabiralca temeljila na načelu delitve in komplementarnosti, je bila spolnost prvotnega poljedelca voajeristična, zatiralska, homofobična in je služila predvsem razmnoževanju. Kmetje so se bali vsega divjega, so sklenili, da jo bodo uničili«.

Zemljo si je bilo zdaj mogoče lastiti in jo prenašati na prihodnje rodove. Hrano, ki so nekdaj lovili in nabirali, je bilo sedaj treba posejati, gojiti, žeti, shranjevati, braniti, kupovati, prodajati. Treba je bilo zgraditi in utrditi ograje, zidove in namakalne jarke; in da bi vse to ubranili je bilo treba ustanoviti vojske, jih hraniti in nadzorovati. Zaradi zasebne lastnine je očetovstvo prvič v zgodovini naše vrste postalo poglavitna skrb.

Po drugi strani pa standardna razlaga vztraja v prepričanju, da je bilo očetovstvo že od nekdaj nadvse pomebno za našo vrsto in da nam že naši geni narekujejo, da mu podrejamo svoje spolno življenje. Ampak zakaj potem antropologi vedo za toliko primerov družbenih skupnosti, v katerih je starševstvo le malo ali pa sploh nič pomembno? In kjer starševstvo ni pomembno, se moški ne menijo prav dosti za to, ali so jim ženske zveste.