»Ljudje se nismo razvili iz opic, ljudje smo opice« pravi Christopher Ryan. V bližnjem sorodstvu smo s šimpanzom in bonobom, kot pa je afriški slon z indijskim slonom in bolj smo podobni šimpanzom in bonobom kot so oni podobni kateremukoli primatu, kar se vidi iz našega obnašanja.
Če boste nekaj časa preživeli med primati, ki so človeku najbližje, boste videli, da imajo šimpanzje samice na desetine spolnih odnosov na dan, z večino ali pa kar z vsemi voljnimi samci, razposajeni bonobi pa se predajajo skupinskemu seksu, ki jih sprošča in ohranja pri življenju njihovo zapleteno družbeno mrežo. Poglobite se malo v razmislek o tem, kako pohotno se sodobni človek predaja nekaterim vrstam pornografije in kolikšne težave imamo s trajnejšo monogamijo, in prav kmalu boste trčili ob ostalino naših hiperseksualnih prednikov.
Pred nekaj milijoni let so naši davni predniki (homo erectus) zamenjali »gorilji« sistem združevanja, v katerem si alfa samec pribori prvenstvo in se obda s haremom samic, s takšnimi, v katerih ima večina samcev dostop do samic. Le malo strokovnjakov, če sploh kakšen, spodbija fosilne dokaze za to spremembo. Po standardni razlagi naj bi se prav s to spremembo začelo navezovanje trajnejših partnerskih vezi v naši vrsti: če je namreč vsak samec lahko imel eno samo samico naenkrat, si je večina samcev prej ali slej omislila izbranko, o kateri so lahko rekli, da je »moja«. In res, kadar razpravljamo o naravi prirojene človeške spolnosti, se nam kot sprejemljivi kažeta zgolj dve možnosti: da so se človeška bitja razvila bodisi kot monogamna ali poligina – pri čemer je sklep običajno ta, da smo ženske na splošno bolj naklonjene prvi obliki, medtem, ko bi se večina moških rajši odločila za drugo.
Toda kaj pa »mnogopartnerstvo«, pri katerem ima večina moških in žensk več kot eno spolno razmerje hkrati? Zakaj- če pozabimo na moralne odpore – se o predzgodovinski promiskuiteti ne razmišlja, ko pa vendar malone vsa kolikor toliko pomenljiva dejstva kažejo prav v to smer?
Navsezadnje vemo, da so bile lovsko-nabiralne skupnosti, v katerih so se razvijala človeška bitja, maloštevilne, izrazito eligitarne skupine, ki so si delile domala vse. Prav presenetljivo je, kako podobno še dandanes živijo lovci- nabiralci s takojšnjim vračanjem kjerkoli že so. Ljudstvo Kung iz Bocvane ima veliko skupnega z aborigini, ki živijo v notranjosti Avstralije in plemeni v oddaljenih zakotjih amazonskega deževnega gozda. Antropologi so že nič kolikokrat dokazali, da skoraj za vse te preproste lovsko-nabiralne skupnosti - ne glede na to, kje so, velja, da so prislilno egilitaristične. Delitev pri njih ni le zaželena, temveč tako rekoč obvezna. Kopičenje ali celo skrivanje hrane, na primer, velja v teh skupnostih za nekaj skrajno sramotnega, če že ne neodpustljivega.
Lovci nabiralci si enakopravno delijo meso, dojijo drug drugemu otroke, zasebnosti imajo zelo malo ali pa nič in so v preživetju odvisni drug od drugega. Medtem se naš družbeni svet vrti okrog pojmov zasebne lastnine in individualne odgovornosti, se njihov suče v nasprotni smeri, proti skupinski blaginji, skupinski identiteti, globoki povezanosti in medsebojni odvisnosti.
Čeprav to na prvi pogled spominja na new-agevski idealizem, pa resni znanstveniki ne izpodbijajo nobene od teh značilnosti pred-poljedelskih skupnosti. Glede tega, da so (bile) lovsko-nabiralne skupnosti v vseh okoljih dejansko organizirane po načelu enakosti, vlada vsesplošno soglasje. Pravzaprav te skupnosti kako drugače sploh ne bi mogle delovati. Prisilna delitev dobrin je kratko malo najboljši način , kako vsem v prid porazdeliti tveganje. Soudeležba je potemtakem obvezna. Je to pragmatično? Ja. Plemenito? Niti ne,
Cris Ryan (raziskovalni psiholog) in njegova žene Cacilda Jetha (psihiatrinja) sta prepričana, da je ta delitev zajemala tudi spolnost. Veliko raziskav s področja primatologije, antropologije, anatomije in psihologije prihaja do enega in istega temeljnega sklepa: človeška bitja in naši hominalni predniki so skoraj vseh teh nekaj preteklih milijonov let preživeli v majhnih, tesno povezanih skupnostih v katerih je večna odraslih imela več spolnih zvez naenkrat. Takšna oblika spolnega vedenja se je najbrž ohranila vse do začetkov poljedelstva in zasebne lastnine pred ne več kot 10 tisoč leti.
Naša telesa pripovedujejo isto zgodbo. Moda človeškega samca so neprimerno večja kot bi jih potreboval katerikoli monogamni primat: ranljivo mu visijo iz telesa, da jim nižje temperature pomagajo ohranjati pri življenju semenčice, ki so v nenehni pripravljenosti za večkratne izbrizge. Od vseh primatov pod soncem ima človeški samec najdaljši in najdebelejši penis in se spravlja v zadrego z nagnjenjem, da vse prehitro doseže vrhunec. O predzgodovinski promiskuiteti govorijo tudi mahedrave ženske prsi (takšna nabreklost je za dojenje povsem nepotrebna), nezgrešljivi kriki sladostrastja in zmožnost doživljanja zaporednih orgazmov. Prav vsaka od teh značilnosti spodmika tla standardni razlagi.