O predsedniku Calvinu  Coolidgeu in kokošji farmi kroži zgodbica, ki jo zna vsak evolucijski psiholog na pamet. Takole gre: predsednik je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja z ženo obiskal neko kokošjo farmo. Med ogledom je prva dama vprašala farmarja, kako mu uspe dobiti toliko plodnih jajc samo z nekaj petelini.  Farmar je ponosno pojasnil, da njegovi petelini prav radi opravljajo svojo dolžnost, in to po več-desetkrat na dan. »Morda bi to lahko omenili predsedniku,« je odvrnila prva dama. Predsednik Coolidgee, ki mu je njena pripomba prišla na ušesa, je vprašal farmarja: »Ali vsak petelin vsakič streže isti kokoši?« »Oh kje pa,« je odgovoril farmar, »vsakič si vzame katero drugo.« »Aha,« je odvrnil predsednik. »Mogoče bi pa lahko še to omenili gospe Coolidge.«

Najsi je zgodba resnična ali ne, poživljajoč učinek več spolnih partnerjev  je zaslovel kot »Coolidgeov učinek«. Medtem, ko je več kot očitno, da tudi samice nekaterih primatov (vštevši nas same) mikajo tovrstne novosti, so vzroki pri njih, kot kaže drugačni. Tako se Coolidgeov učinek na splošno nanaša na moške sesalce, kar dokazano velja za veliko vrst.

Ampak to še ne pomeni, da je pri ženskah edina motivacija za spolnost razumske narave, kot se često dokazuje. Opravljena je bila anketa med ženskami, starimi od 22 do 57 let, in ugotovljeno je bilo, da je 61% tistih, ki so mlajše od 35 let odgovorilo, da je njihova poglavitna spodbuda pri spolnosti čustvena, ne pa telesna. Pri starejših od 35 let pa jih je samo 38 %, da jim čustva pri teh rečeh  pomenijo več kot želja po telesnem stiku. Te številke bi lahko pomenile, da se motivacija pri ženskah s starostjo spreminja; ali pa tudi to, da ženske z leti postajajo vse manj spravljive.

Kdor prvič potuje v Istanbul, na Bali, v Gambijo, na Tajsko ali na Jamajko, je nemara presenečen ob pogledu na tisoče Evropejk in Američank srednjih let, ki se zgrinjajo v te kraje v lovu na neobvezne spolne dogodivščine. Na Jamajko, na »rent a Rasta« (dokumentarni film), naj bi tako po nekaterih ocenah vsako leto priletelo 80 tisoč žensk. Število japonskih obiskovalk na tajskem počitniškem otoku Phuketu pa je z nekaj manj kot 4 tisoč leta 1990 že 4 leta zatem poskočilo kar za 10 krat in tako znatno prekosilo število moških japonskih turistov. V Bangkoku vsak teden, če ne že vsak dan pristajajo čarterska letala, ki imajo na krovu zgolj Japonke.

Jeanette Belliveau v svoji knjigi Romanca na cesti (Romance on the Road) našteje na ducate destinacij, ki jih obiskujejo takšne ženske. Da bi se takšno vedenje zdelo neverjetno in bi spravljajo v zadrego večino mladih žensk, ki izpolnjujejo vprašalnike za svoje profesorje psihologije, je tako posledica kot vzrok čedalje bolj razširjene znanstvene in kulturne slepote za resnične obrise ženske spolnosti.

Seveda je na tajskih plažah tudi vse polno moških, ki iščejo spolne popestritve, ampak ker to dejstvo samo podpira standardno razlago, se zdi nepomembno. Dokler ne postane pomembno.