Pri tej besedni zvezi moški misli, da je on tisti, ki žensko pripelje do orgazma in je zanj tudi odgovoren. Če mu uspe, se lahko hvali, če ne, pa po podobni logiki misli, da ni dovolj dober.
Zato jasno povejmo: NIHČE NE PRIPELJE DRUGEGA DO ORGAZMA, ampak je vsakdo odgovoren za svoj užitek. Tudi ženske si za cilj zastavijo, da bodo moškega pripeljale do vrhunca. Po vsem sodeč pa gre pri tem za lahko nalogo. Uspeh mi nujno odvisen od tega, kako se je izkazala.
Moški imajo, kar zadeva žensko in njen užitek v spolnosti, zelo drugačno in zahtevno nalogo. Če ženska doživi orgazem, bo moški to doživel kot uspeh, morda celo kot junaško dejanje, ali pa vsaj neke vrste dosežek. Lahko celo razume, da ima pravico do določene hvaležnosti ali pa si celo misli, da njegova partnerka zaradi užitka, ki ji ga daje, od njega lahko ostane odvisna. To je velika zmota!!!
Moški se bojijo spolnega užitka žensk! Tako skrivnosten je, nepredvidljiv, minljiv, zahteven, ne da se ga umestiti v katerega od ustaljenih vedenjskih vzorcev. Žensko sili, da se naveže, pa tudi, da se z enako lahkoto razveže. Kako vabljivo bi bilo reči, da moški obvladuje ženski užitek, saj je vendar on tisti, ki ga izzove.
Večina moških je zelo presenečenih, ko izvedo, da se ženske samozadovoljujejo. Seveda tega ni lahko zaupati drugemu! Tudi ženske nimajo »spolnega monopola« nad moškim orgazmom. Vsak je odgovoren za svoj užitek!
V spolnosti ne more nihče dolgotrajno nadvladovati drugega. Svojega užitka ne »delimo«. Gre za notranji občutek, ki ga lahko drugi le zazna, a nikoli zares občuti »kot svojega« Lahko pa se ob orgazmu, in to je že veliko, počutimo tesno povezani z osebo, ki jo ljubimo. To ima zelo pozitivne posledice: nikakršne potrebe ni, da bi bili pod pritiskom, da se moramo izkazati. Lahko se sprostimo in znebimo zahtev in pričakovanj. Spolnost se lahko končno brezskrbno razvija, vsakdo se lahko prepusti svoji glasbi in se mu ni treba ukvarjati s partiturami drugega!
Izkušnja tega, da se prepustimo, gre lahko še dlje. Vzemimo poučen in neškodljiv primer. Izberite si partnerja ali partnerko: gre za igro, tako da bo brez težav uspelo. Predlagajte mu, da naj počasi poje isti ton ali mrmra z zaprtimi usti. Začnita skupaj, ne da bi se uskladila, z melodijo, ki jo boste zamrmrali. Improvizirajte in se prepustite navdihu trenutka. Melodija ali ritem se lahko spreminja.
Glasbeniki temu pravijo, da so v nemodalni polifoniji. Beseda je učena, stvar pa preprosta. Rezultat je vedno presenetljiv in pogosto prijeten. Pojemo potiho in hkrati poslušamo drugega, uživamo v trenutkih harmonije, v sebi se zabavamo ob kratkih disonancah, ki so za uho manj neprijetne, kot bi si si lahko mislili. Če se ravnovesje poruši, pojemo malo tišje, da se glasova spet ujameta in ju z užitkom zopet spletemo med seboj.
Tako je tudi pri spolnosti: lahkotna je, ko jo sprejemamo, a težavna v trenutku, ko jo začnemo doživljati kot nalogo, pri kateri se morate izkazati!